​​​

Gibalni Orakelj je somatično, gibalno in vokalno izkustveni proces raziskovanja naših notranjih vsebin. 

Je skupinski proces, v katerem gibalec skozi svoje telesni in vokalni odziv, izrazi neizrečeno vprašanje opazovalca.

Gibanje postane most med notranjim doživljanjem in zunanjim izrazom, tako da lahko opazovalec

svoj občutek ali dilemo doživi v novi, utelešeni obliki.

 

Je ekpresivna praksa, ki povezuje telesno občutenje (felt sense) in teorijo polja. Opazovalčevo implicitno vprašanje se v odnosnem prostoru prenese v gibalno izkušnjo gibalca. Nastali gib in zvok deluje kot telesno-vokalni odgovor,

kot vmesni prostor med nezavednim in zavestnim, med osebnim in skupnim poljem.«

​​

 

 

 

 

Telo in glas postaneta del polja, ki soustvarjata pomen.

​

​

Ko odpremo prostor za gib in glas, se lahko izrazijo ne le naše zavestne vsebine, ampak tudi tiste, ki so skrite v nezavednem – pogosto prepletene z dinamiko skupine in kolektivno prisotnostjo posameznikov v njej.

​

V vsakdanjem življenju pogosto iščemo odgovore na vprašanja z razmišljanjem, analiziranjem in premlevanjem znanih vzorcev. S tem pa se ujamemo v krog že poznanih vsebin in utrjujemo strategije, ki so lahko tudi del naših obramnih mehanizmov. Če želimo stopiti v stik z novimi, še neodkritimi odgovori, potrebujemo drugačen pristop, tak, ki nas odmakne od racionalnih razlag in nas povabi v poslušanje telesa.

​

V Gibalni orakelj zato vključujemo telo, telesne senzacije, gibanje, glas in spontani vzgib. Zvok, ki se pojavi, je lahko šum, vzdih, krik ali melodija – ne kot estetski izraz, temveč kot naravno podaljšanje telesnega doživljanja. Bolj ko zaupamo telesu in njegovim reakcijam – bodisi v gibu bodisi v glasu – več prostora damo, da izrazi tisto, kar je v trenutku živo in resnično. Tako kot je Freud uporabljal proste asociacije za dostop do nezavednega, tudi mi v tem procesu dovolimo, da asociacije vznikajo skozi gib, glas, lastno opazovanje in sledenje občutkom, ki se ob tem prebujajo. Gib in glas tako postaneta most med notranjim in zunanjim svetom, med nezavednim in zavestnim.​

​

Vloga opazovalca je zato ključna. Opazovalec ni pasiven, temveč sledi lastni pozornosti: kaj ga pritegne, kaj se v njegovem telesu odzove, katere emocije se sprožijo. Pomembno pa je, da proces ni namenjen interpretaciji ali iskanju dokončnih odgovorov. Gre za ozaveščanje – za odpiranje prostora, kjer lahko lažje slišimo in razumemo sami sebe.​

​

Primer: "Ko sem opazovala skupino sem opazila, da me najbolj pritegne oseba, ki je nepremično ležala na tleh, vsi okoli nje pa so se zelo aktivno izražali. V prsnem košu sem začutila žalost hkrati pa občutek kot bi mi odleglo. V njej sem videla sebe, ki bi se želela umiriti, pa si ne dovolim, ker me je strah da bom nekaj zamudila, če si vzamem čas zase". 

​​​

​

​

Gibalni Orakelj je zato predvsem povabilo v raziskovanje. Je priložnost, da zaupamo telesu in glasu kot modrima sogovornikoma, ki lahko izrazita tisto, kar presega naše misli. V tem gibanju in zvočenju se skriva orakelj, prostor, kjer telo in glas odgovarjata tam, kjer besede še ne dosežejo.

​​

​

​