psychology  in   movement

Proces poimenovam "BodyStorytelling" je strukturiran skupinski proces,

kjer preko opazovanja, reflektiranja in utelešanja

gibamo tisto, kar je živo v nas. 

​

​

Spoznavamo se z lastnimi vprašanji in v podpori drugih prepoznavamo občutke, zgodbe,

sporočilnosti, ki so povezane z njimi. Hkrati pa podpiramo našo lastno izraznost, utelešanje,
prepoznavanje občutkov in telesnih senzacij, instinktivnost, krepimo samozavest lastnega izražanja
ter verbalnega in neverbalnega komuniciranja.

 

Na čem lahko temelji: 

• Poslušanje lastnih notranjih instinktov ter telesnih senzacij, njegovo sporočilnost.  

• Opazovanje od znotraj tisto, kar se dogaja zunaj nas (socialni kontekst) 
  Ko opazujemo, smo pozorni na telesne reakcije, emocionalne občutke, misli, ki se pojavljajo,
  impulze, da bi nekaj naredili. 

• Priklic asociacij - nezavedna vsebine privabljamo na površje in se na ta način spoznavamo sami s seboj in svojimi strategijami. 

• Usmerjanje pozornosti (kaj nam je v danem trneutku najbolj zanimivo in sproža našo radovednost)

​

​

​

​

​

​

 

 

Ko telesu resnično dovolimo, da spregovori, se iz njega lahko izrazijo tudi naše nezavedne vsebine, kot tudi prepletenost le teh s kolektivno prisotnostjo skupine ter posameznikov v njej.

​

Marsikatere odgovore na vprašanja skušamo najti preko razmišljanja o njih, analiziranja itd. S tem pa povzročimo, da brskamo po poznanih vsebinah, jih premetavamo (torej po tistem kar je v našem zavednem), si potrjujemo strategije ter vedenja, ki so lahko izvor naših obramb. 

Da bi prišli do novih ali nepoznanih odgovorov, se moramo naučiti nekoliko odmakniti od racionalnih zaključkov in skušati videti, začutiti, prisluhniti titemu, kar se odziva v nas. Ravno zato bomo v naš proces vključili tudi telo, telesne senzacije, gibanje, vzgibe. Bolj kot zaupamo našemu telesu in reakcijam ter mu sledimo, več prostora mu damo, da izrazi tisto, kar je v danem trenutku prisotno. 

​

Freud je preko prostih asociacij pomagal pacientom, da so svoje nezavedno priklicevali na površje. Pri procesu Bodystorytelling pa do asociacij prihajamo preko lastnega opazovanja ter aktivne vključenosti v procesnost gibanja, sledenju telesnemu vzgibu ter občutkom, ki se ob tem zbujajo. 

​

Primer: "V nekem trenutku sem imela potrebo poiskati kot in se obrniti v steno. Ob tem dejanju sem v telesu občutila mirnost. Razjasnilo se mi je, da v tem trenutku iščem predvsem strukturo ob katero se bom lahko oprla, ker mi ta daje občutek sigurnosti pri svojem delu."   

​

Ko smo v poziciji opazovalca, je pomembno prepozati kam usmerjamo našo pozornost (kar se lahko zgodi spontano). Pozorni smo lahko na notranje občutke in senzacije v telesu (toplota, občutek, da smo se v določenem delu telesa zakrčili, pojav emocij itd.). Morda našo pozornost pritegne določeno dogajanje v prostoru, določeno vedenje, ki v nas nekaj sproži, način s katerim se druga oseba giblje, interakcije, ki se dogajajo na specifičen način itd. 

 

Primer: "Ko sem opazovala skupino sem opazila, da me najbolj pritegne oseba, ki je nepremično ležala na tleh, vsi okoli nje pa so se zelo aktivno izražali. V prsnem košu sem začutila žalost hkrati pa občutek kot bi mi odleglo. V njej sem videla sebe, ki bi se želela umiriti, pa si ne dovolim, ker me je strah da bom nekaj zamudila, če si vzamem čas zase". 

​

Na to kar opazimo je seveda odvisno veliko dejavnikov. Od našega trenutnega stanja ali situacije v kateri smo, tisto kar smo morda potlačili, pa bi želelo spregovoriti z nami itd. Pomembno je, da se zavedamo, da ne iščemo interpretacij ali zaključkov, pravih odločitev za naprej, temveč preko procesa predvsem ozaveščamo in nam lahko predstavlja pomočnika pri lažjem razumevanju sebe. 

​

​

​

​

Za več informacij piši na: info@moave.si

​